VRŠLJIVSKOST KOT OSREDNJI KONCEPT V SODOBNI EKOLOGIJI
Samo za naročnike Listanje revije je mogoče le za naročnike na digitalno obliko revije Super Znamka. Že imate račun? Prijavite se. Še niste registrirani uporabnik? Preverite naročnine.
Obožujemo malo ‘out of the box’ znanstvena predavanja, ki so lahko navdih k razmislekom o zgodbah tržnega znamčenja. Ben Woodard je v okviru Seminarjev sodobnih scenskih umetnosti 2021–2022 (projekt neprofitnega zavoda v Ljubljani – Maska) postregel z odličnim predavanjem: Brez posebnega statusa: Ekologije vršljivskosti v ekologiji. Če sta družbena odgovornost in trajnost imperativa v sodobnem znamčenju, je skrajni čas za njuno temeljno nadgradnjo, da bosta izpovedano še bolj izkazovala. Zato: dobrodošel imperativ vršljivskosti. Vršljivskost pomeni sposobnost ciljno usmerjenega delovanja. Danes je to osrednja tema razprav o ekologiji tako v humanistiki kot vse pogosteje tudi v naravoslovju. Žive in nežive entitete v okviru ekološkega razmišljanja je potrebno ne samo naslavljati, ampak tudi izrabiti za vršljivskost v najširšem in najbolj čistem pomenu te besede. Z referiranjem na delo Sylvie Wynter je Woodward v nadaljevanju kritično pokazal na odpor ekohumanistike do sodelovanja z biološkimi vedami in je kot tak ostal povezan s kolonialnim evrocentrizmom, ki zanika materialne pogoje življenja in konceptualne oblike človeškega obstoja. Ravno z integracijo humanističnih in bioloških ved pa je mogoče vzpostaviti širše razumevanje življenja in okolja, iz česar lahko potem črpamo tudi sinteze zglednih zgodb znamk.
