Povprečnost preživi – a se redko zapiše v zgodovino

Je še kdo opazil, da je trend zadnjih nekaj let slavljenje povprečnosti? Biti povprečen je očitno končno tudi “mainstream kul”. No, če že ne biti povprečen, vsaj biti neškodljivo ugajajoč. Na Instagramu všečkamo bež dnevne sobe vplivnic z vedno bolj identičnimi obrazi. Na plakatih preferiramo prijetne motive, ki naj zmotijo, ampak ne preveč in, bog obvaruj, ne za dlje kot tri sekunde. Krotimo umetno inteligenco, da bo naslednjo LinkedIn objavo kar najbolj približala ostalim 6942 zapisom dneva na isto temo.

Ampak zakaj?

Delo z znamkami nikakor ni hvaležno. Izstopati morajo v svetu, ki nagrajuje sklonjene glave. Povprečnost. “Normalnost.” In tu pridemo, draga oba bralca, do pasti, kamor pri izražanju svoje identitete pada ogromno znamk. Past ugajanju povprečnemu okusu, ki ne išče ali nagrajuje presežkov, ampak obljublja dušni mir v zlitju z okolico.

Mark Manson, avtor megauspešnice Dol mi visi (The Subtle Art of Not Giving a F*ck), pravi, da je odločitev za biti normalen nekaj najslabšega, kar se ti lahko posveti. “Normalna” oseba v sodobni družbi, tako Manson, je telesno v zanič kondiciji, psihološko napeta, osamljena in zakreditirana. Zakaj, vraga, torej stremeti k “normalnemu” povprečju?

Jasno, povprečje pomeni varnost. V svetu kaosa in neskončnih sprememb se zdi edino logično oklepati povprečnosti kot rešilnega obroča. Slediti generičnemu učnemu načrtu zanesljive univerze. Graditi predvidljivo kariero s povprečno plačo. Izogibati se konfliktom znotraj organizacije in kritikam naključnih komentatorjev. Raziskovati, kaj želi povprečen potrošnik. Kot Zlatolaska leči v posteljo, ki ni premehka ali pretrda, ampak “ravno pravšnja.” Povprečje je udobno. A ko se v tem blaženem povprečju sprostimo, hitro postanemo dremavi. Ko se dokončno odvadimo nelagodja, pa vse redkeje in težje stopamo v neznano – tja, kjer se v resnici dogaja rast. Sčasoma to privede do usihanja ustvarjalnosti in motivacije. In tam se začne najhuje: dolgčas. V dolgčasu povprečja se pojavi občutek, da smo nekje izgubili sebe. Svojo identiteto.

Zato: je*eš povprečje.

Legenda glasbene produkcije Rick Rubin nam polaga na srce: “Pravila nas vedno usmerjajo k povprečnemu obnašanju. Ampak povprečnost ni nekaj, k čemur bi si morali prizadevati.”  Bralca, ne verjameta? Pomislita na znamke, ki so “super” ter ljudi in dela, ki jih občudujeta. Način, na katerega Marc Rebillet improvizirano obrača melodije ali Nika Prevc premaguje gravitacijo. Spoštujemo in občudujemo tiste, ki pravila upogibajo sebi v prid in se ne zadovoljijo z dovolj dobrim.

Samosvoje izražanje identitete skozi ustvarjalnost in trud pomeni upiranje pravilom. Če pravila zgolj upoštevamo in načrtno stremimo k povprečju, postanemo podobni robotom – ali umetni inteligenci, če to zveni malenkost bolj kul za konec leta 2025. Zgolj posnemamo in repliciramo “varna” dela, kopije kopij kopij, s tem pa kot hrčki obračamo kolesce, ki ne pelje nikamor. Razen mogoče v izgorelost, saj v povprečju plava največ konkurence, s tem pa od vsakogar zahteva tudi največ truda v borbi za preživetje.

Kako torej ne zbledeti?

Naloga vsake znamke seveda ni, da bo lastnoročno rešila svet. Vsaka znamka – tako kot vsakdo izmed nas – pa ima priložnost s svojim obstojem svet narediti malenkost boljši. Ne glede na pripisani karakter, arhetip ali poslovni načrt znamke verjamem, da je prizadevanje za odličnost pomembna vrednota.

Kako pa je to videti v praksi? Če se spet vrnem k Marku Mansonu, je prvi korak, s katerim nehamo častiti pri oltarju povprečnosti, da si za vsaj en dan dovolimo razmišljati čudaško. “Brezkompromisno čudaško.” Pri tem včasih pomaga, če za navdih zaupamo kolegom kreativcem, ki so tovrstne intuitivne sposobnosti prelili v kariero. Ali pravzaprav komurkoli, ki razume, da se znamka, ki se hlastno trudi ugajati vsem, na koncu ne zavzame za nikogar in za nič. Nevtralno hitro utone v pozabo. Identiteta pa zahteva razlikovanje.

Kot popotnico v 2026 tako znamke izzivam: izvijte se iz primeža algoritmov, pozabite na trend povprečnosti in poiščite svoj trenutek udobja v čudaštvu. Ker – kaj pa je najhuje, kar se vam lahko zgodi?

Avtorica kolumne: Sara Mekinc, direktorica vsebin, bold.group