Hudičev odvetnik proti avtentičnemu načinu vodenja

Smo v dobi, kjer nas nasveti o pomembnosti »avtentičnosti« zasledujejo na vsakem koraku. Strokovnjaki imajo za vsakega voditelja, ki razvija svojo osebno znamko, »ključen, bistven, najbolj pomemben« nasvet, in sicer pravijo, da je »bodi to, kar si« odločilni del za njihovo kariero in vodstvene uspehe. A brisanje vrzeli med tem, v kar trdno verjameš, in tem, kar razkrivaš zunanjemu svetu, ni črno-bela zgodba. Vodstveni kadri se morajo pogosto spopadati z vprašanjem, koliko svoje osebnosti in osebnih prepričanj je primerno deliti. Popolna iskrenost lahko včasih pomeni tudi deljenje mnenj ali informacij, ki bi lahko bila kontroverzna ali bi zato škodovala podjetju.

Predstavljajmo si eksperiment: sprejeli ste odločitev, da boste en teden svojim sodelavcem, ki jih vodite, govorili točno tako, kot čutite in jim takoj komunicirali vsa dejstva – ker tako čutite in mislite. Recimo, da poveste kolegu, da vas izjemno moti njegova zadržanost na sestankih in naj začne sodelovati, ko je treba iz rokava stresati ideje. Ali pa kolegici, da vam je všeč, in če bi bili ločeni, bi jo povabili na pijačo. Ali pa poveste celotni marketinški ekipi o vaši želji, da jih več kot polovico zamenjate. Lahko si predstavljamo, kako bi se obnesel tak poskus. Največji skeptiki glede avtentičnosti in njenem pomenu pri gradnji osebne znamke voditelja pravijo, da prevare vrtijo naš svet in brez laži bi zakonske zveze razpadle, delavci bi bili odpuščeni, vlade bi padle in še kaj.

A sama menim, da avtentičnost ni sinonim za nepremišljeno iskrenost ali brutalno poštenost brez filtra. Že leta 2015 je Harvard Business Review zapisal, da je pristnost postala zlasti standard za vodstvo. A vseeno so dodali, da avtentičnost in vodenje identificirata številne pogosto spregledane izzive. Pomembno se je zavedati, da nismo »sestavljeni« samo iz dobrih delov  – vrednot, lepih želja in sanj, torej lastnosti, ki jih imajo drugi najbolj radi pri nas. Za večino ljudi je lahko tisto, kar je za nas naravno, tudi precej grdo. Ko smo recimo preveč kritični, nekomunikativni, osorni, obsojajoči ali togi, smo verjetno najbolj resnični – vendar nismo najboljši. In to niso deli našega »avtentičnega jaza«, ki ga želimo javno razkazovati ali pa, da postane del naše osebne znamke. Kljub pozitivnim stranem avtentičnost prinaša izzive.

Avtentičnost v vodstvu torej ni enostavna ali enoznačna. Zahteva skrbno tehtanje med iskrenostjo in profesionalnostjo, med osebnimi in poslovnimi interesi. Kljub izzivom, ki jih prinaša, pa avtentičnost ostaja ključna za gradnjo zaupanja, zavzetosti in dolgoročnih odnosov. Voditelji, ki najdejo način, kako ohraniti avtentičnost, ne da bi pri tem ogrozili svojo profesionalnost, lahko izkoristijo močne prednosti, ki jih prinaša tako za posameznike kot za celotno organizacijo.

V luči izzivov avtentičnosti pa ne smemo pozabiti, da prava avtentičnost vključuje več kot le uravnoteženje med iskrenostjo in profesionalnim obnašanjem. Pravi test se za voditelja pojavi, ko je soočen z nujnostjo prilagajanja in rasti. Razumeti mora namreč, da gre za proces, ki se ne konča pri vzpostavljanju ravnovesja, temveč se nadaljuje v nenehnem razvoju in prilagajanju. Biti avtentičen vodja namreč ne pomeni stati z nogami na tleh in zavračati spremembe, ker “tako pa jaz delam stvari.” Pristnost še vedno vključuje ranljivost in sposobnost rasti in spreminjanja. Najbolj avtentični voditelji so tisti, ki se zavedajo sebe, da priznajo svoje napake in si vzamejo čas, da postanejo boljši. Čas teče in ljudje se spreminjajo. Nauki iz preteklosti nas oblikujejo v sedanjosti, a premočno oklepanje preteklosti bo oviralo rast vodje. Namesto, da se tega bojimo, bi morali to sprejeti in vstopiti v nove priložnosti s hvaležnostjo in navdušenjem nad tem, kar sledi.

Kako torej rešiti to zgodbo mnogih nians? »Fake it till you make it« način delovanja nas bo na dolgi rok stal preveč, saj odriva pristnost v našem delovanju in komuniciranju, zato ni najbolj pametna pot. Morda je boljši načrt, da se obnašamo kot najboljša različica samega sebe, dokler ne zrastemo dovolj, da zapolnimo te čevlje. Ni »nepristno« priznati, da moramo biti boljši.