KAJ PRAVI: TOMAŽ DROZG, TAM-TAM, ustanovitelj

Uvodna uredniška misel

Vstopiti v prostor, kjer se je odvijal ta pogovor, je kot vstopiti v svet, kjer se estetika, zgodovina in strast do kulture prepletajo v vsakem detajlu. Vinilke, plakati, umetniški artefakti, rože povsod – vse govori o tem, da tukaj domuje nekdo, ki ne le ustvarja, temveč živi kulturo. Sogovornik je hvaležno bitje z izjemno širino, ki je iz strasti razvil hobi, iz hobija pa vizijo, ki danes postavlja pomemben steber na nacionalni ravni: mestni plakat kot kulturni artefakt, kot dediščino, ki jo je treba negovati.

Njegov čut za umetnost, družbeno angažiranost in vizualno komunikacijo je impresiven. Ne gre le za podjetniško pot, temveč za življenjsko poslanstvo, ki se je začelo z glasbo, s sobami, polepljenimi s plakati, in se nadaljuje v premišljenem oblikovanju javnega prostora. Njegova zgodba je navdihujoča – ne le zaradi vztrajnosti, temveč zaradi sposobnosti, da v vsakem formatu prepozna potencial za kulturni dialog.

Vabljeni k prebiranju.

OSEBNA VIZIJA IN ZAČETKI

Začniva pri začetku – kako se je rodila ideja za TAM-TAM in kaj je bil vaš prvotni namen, ko ste začeli postavljati prve panoje?

Če grem res prav na začetek začetek … glasba je bila zame vedno prva stvar. Prva povezava s plakati se je zgodila prek revije Bravo, ki smo jo kot najstniki kupovali prav zaradi posterjev na sredini – v realni velikosti članov glasbenih skupin. Ti so izhajali po delih, zato si moral kupiti vsako številko, če si želel sestaviti celoten plakat. Spomnim se, da so bili Beatlesi med prvimi takšnimi sestavljenimi posterji. Tudi revija Džuboks, ki smo jo prav tako kupovali, je pogosto vsebovala plakat – to je bila tretja stvar, ki me je potegnila v ta svet.

Že v osnovni šoli sem imel svojo sobo polepljeno s plakati glasbenikov – Alice Cooper, Sex Pistols, Suzi Quatro, Clash … cela stena je bila prekrita s plakati. Tudi sobe v blokih (to  so bile takrat mladinske sobe) so me fascinirale z obilico nalepljenih plakatov po stenah. Plakati niso bili le glasbeni – tudi avtomobilski, športni. Tako sem prišel v stik s plakatom kot medijem.

Tudi vključitev klasičnih komercialnih oglasov lahko prispeva h krepitvi kulture.

Prvi praktični stik s plakatiranjem sem imel v srednji šoli, ko sem bil bobnar glasbene skupine Ples amebe. Ko smo organizirali koncert, smo plakate sami oblikovali in kopirali v Mariboru. Prav tako vstopnice – oblikovali smo jih kot originalne, nato pa jih perforirali kar s šivalnim strojem. To je bil naš DIY pristop.

Potem je pa tu še prva ljubezen. V Premanturi sem se zaljubil v Italijanko, kmalu sem se tudi preselil v Italijo in eno leto živel blizu Milana. Tam so mi padli v oči tristranski panoji – formata 4xB1. Pri nas tega še ni bilo. Vedno so imeli lepe vizualije. To me je zaznamovalo. Kot da bi mi to dalo pečat za naprej – za vse, kar sem potem počel in počnem še danes.

Ljubezen do kulture v najširšem smislu – koncertov, gledališča, razstav – je bila eden ključnih razlogov, da sem začel razmišljati, kako tem vsebinam zagotoviti boljši plakatni servis.

Ključna prelomnica je bila rojstvo prvega otroka. Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem začel študirati (geografijo in španščino), malo sem delal (na Radiu Študent), malo ‘žural’ in spoznal Marjeto. Leta 1988 se nama je rodil prvi sin. Takrat sem ugotovil, da bo treba v življenju prevzeti odgovornost. Tako sem se leta 1989 odločil, da odprem trgovino s ploščami – TAM-TAM, trgovina z vinilkami. Do sredine leta 1991 sem podpisoval pogodbe s takratnimi jugoslovanskimi produkcijskimi hišami, kot je Jugoton. To so bile dobre pogodbe – danes bi si samo obliznil prste. Imel sem tudi pokrovitelja za opremo v trgovini – Coming Vrhnika, ena prvih specializiranih trgovin s HI-FI opremo. Njihov znan promocijski slogan je bil: Zvok in slika, kot se šika.

A so se hkrati začele pojavljati težave. Začel se je bliskovit trend CD-jev, sanjal sem o najemu in odprtju trgovine v središču Ljubljane, kar bi bil stroškovno velik zalogaj … Potem je prišla osamosvojitvena vojna. Še dobro, da nisem takrat ničesar odprl, saj bi v samem začetku propadel.

Kaj zdaj? Sem se spraševal. Šel sem mimo enega plakatnega panoja takratne komunale in se zgroženo ustavil: vsi plakati so viseli nemarno, grdo. Spomnil sem se vtisov iz Italije. Leta 1991 sem tako sklenil prvo pogodbo z občino Vrhnika, kjer sem živel (točneje v Dragomeru, ki je takrat spadal pod občino Vrhnika). Prevzel sem obstoječe plakatne stebre, ki so bili v katastrofalnem stanju.

Istega leta sem želel podpisati  pogodbo tudi v Ljubljani. Težava je bil takratni odlok o plakatiranju, ki je določal, da je lahko zgolj komunalno podjetje pristojno za izvajanje plakatiranja. Potem pa je bilo nekega dne v časopisu objavljeno, da je občina podpisala pogodbo z družbo Metropolis Media, katere ustanovitelja sta bila Američana.

Prvi so dobili pogodbo. Stopil sem na oddelek za gospodarske dejavnosti na Čopovi ulici, do neke gospe, in ji rekel, da se mi ne zdi prav, da dve leti ne morem podpisati pogodbe, medtem ko so jo drugi že dobili. Šla je do načelnika oddelka, ki jo je vprašal, kaj si misli. Rekla je, da se ji zdi prav, da pogodbo podpišejo z mano – zaradi moje vztrajnosti in dobre motivacije. Tako se je vse skupaj začelo in samo še nadgrajevalo.

Danes delujemo v 23 do 24 občinah in razpolagamo z več kot 1110 plakatnimi mesti po Sloveniji.

Kaj vas je v tistem času najbolj motiviralo – trg, kultura, osebna vizija?

Najbolj me je motivirala kultura – izhajajoč iz glasbe, ki mi, kot sem že uvodoma omenil, pomeni res veliko. Ljubezen do kulture v najširšem smislu – koncertov, gledališča, razstav – je bila eden ključnih razlogov, da sem začel razmišljati, kako tem vsebinam zagotoviti boljši plakatni servis.

Že takrat sem vedel, da bo mestni plakat moje primarno področje za komuniciranje kulturnih in družbenih vprašanj. V tem sem videl poslanstvo – da se kakovostne vsebine predstavijo v javnem prostoru na način, ki jim daje dostojanstvo, vidnost in pomen.

35 LET: RAZVOJ IN KONTEKST

Kako bi opisali evolucijo TAM-TAM-a skozi 35 let – ne le kot podjetja, temveč kot kulturnega akterja v javnem prostoru?

Že v zgodnjih letih delovanja, okrog leta 1994 ali 1995, smo v Ljubljani izvedli prvo umetniško razstavo na plakatnih panojih – s pomočjo črno-bele fotokopirne tehnike. Takrat je bila v Smeltu ena redkih fotokopirnic, ki je omogočala reprodukcijo arhitekturnih in urbanističnih načrtov širine 90 cm in v neskončni dolžini. Umetniško delo smo najprej fotografirali, nato pa fotografijo s pomočjo kopirnega stroja povečali na format 140 x 200 cm, razdeljeno v dva dela – enega širine 90 cm in drugega 50 cm – ter ju razstavili kot kompozicijo. Plakatiranje je zahtevalo izjemno natančnost – loviti je bilo treba linije, da se črte med spoji niso preveč poznale. Papir je bil izredno tanek, lepljenje pa tehnično zahtevno.

Ko se je začelo prebujati trajnostno in pro-družbeno razmišljanje, smo se s tem sporočilom začeli neposredno obračati na stranke in ustvarjalce komercialnih plakatnih vsebin. Sprva ni šlo – sistemi so bili utečeni, zaprti. Danes pa opažamo, da sami prihajajo k nam.

V istem letu sem pripravil še eno podobno razstavo. Takrat sem prvič zares začutil, da je javni prostor lahko tudi umetniški razstavni prostor. Smo se pa pri tem osredotočali zgolj na grafike, ker je bila to edina vsebina, ki se je dala tehnično reproducirati v črno-beli tehniki. Ta izkušnja je bila zame prelomna. Pokazala je, da mestni plakat ni zgolj oglasna površina, temveč lahko postane nosilec kulturne identitete, prostor za umetnost in refleksijo. In prav ta misel je ostala temeljna nit v razvoju TAM-TAM-a kot kulturnega akterja – vse do danes.

Kateri trenutki so bili družbeno ali vizualno prelomni za TAM-TAM?

Ena ključnih prelomnic je bil razvoj digitalnega tiska in vse prednosti, ki logično pašejo zraven. Potem pa bi kot prelomnico že počasi izpostavil leto 2015, ko smo odprli prvo ulično galerijo na Vegovi ulici v Ljubljani. V istem obdobju je nastal tudi projekt Plaktivat, ki je pomenil prvi resnejši stik z oblikovalci in začetek sistematičnega sodelovanja z ustvarjalci, ki skozi plakate komunicirajo družbeno pomembna sporočila. Kasneje so sledile še ulične galerije v Kranju in Mariboru ter vse ostale prve mestne plakatne galerije v Sloveniji. Plakatna galerija pri Figovcu v Ljubljani je tudi ena takšnih ključnih prelomnic, ki je lepo zaživela, predstavlja občudovanja vreden mestni plakatni utrip, na kar smo še posebej ponosni.

Kakšna pa je razlika med ulično in plakatno galerijo?

Bistvena. Ulična galerija je namenjena umetniškim delom, ki so reproducirana na medij plakata (torej preslikana na plakatno površino), medtem ko je plakatna galerija posvečena izključno razstavljanju plakatov;  razstave so bodisi avtorske, tematske, projektne in podobno. Plakat sam je tu kot funkcija, temeljno izrazno sredstvo. Zavestno zavračamo druge umetniške forme, saj s tem ohranjamo unikatnost tega razstavišča v slovenskem kulturnem kontekstu.

Zakaj toliko sodelovanja z umetniki in oblikovalci?

Ljudje s kulturnim pedigrejem so mi blizu. Z njimi je delo preprosto fenomenalno. V takšnem okolju se počutim domače, sproščeno in ustvarjalno. Takšna sodelovanja niso zgolj profesionalna, temveč tudi osebno izpolnjujoča.

Kako se je pri vas spreminjal status plakata v prostoru skozi desetletja– od obvestila do nosilca identitete, umetnosti, aktivizma?

Ne bi mogel reči, da kaj od naštetega prevladuje. Vedno je in bo obstajala potreba po obveščanju, tudi kazanju, kaj kdo dela. Živimo v toliko burnih časih, zaradi česar je posledično vedno več družbenega aktivizma, ki predvsem prihaja iz neprofesionalnih pobud. Ni finančnih sredstev, zato pri nas na TAM-TAM-u marsikaj podpremo, naredimo pro bono. Nekje po letu 2000 smo umestili zavedanje, da je super biti kulturni glasnik, ampak samo od tega ne bomo preživeli. Kultura je bila, žal, vedno podhranjena in velikokrat so te zadeve le delno subvencionirane. Takrat smo se vse bolj zavedali, da lahko vključitev klasičnih komercialnih oglasov dejansko prispeva h krepitvi kulture. Ko sem si razložil, da tudi resne (npr. literarne revije in podobno) ne morejo obstajati brez oglasov, sem prišel do odgovora.

Solastimo si zaslugo, da so trgovine prenehale prodajati pirotehnična sredstva, prišlo je do zakonodajne ureditve, občine omejujejo uporabo… Dokler človek resnosti problematike pokanja petard ne dojame, toliko časa bo plakatni projekt Petarde? Ne, hvala! trajal in ga bomo z vso vnemo gnali naprej.

PLAKATIRANJE KOT PRAKSA

Ali obstaja kakšna zanimiva anekdota ali nenavadna praksa iz zgodnjih dni plakatiranja, ki vam je ostala v spominu?

Dve izkušnji sta mi ostali posebej v spominu. Prva sega v leto 1991, ko sem z Občino Vrhnika podpisal pogodbo za izvajanje plakatiranja na javnih mestih. Na začetku nisem vedel niti, kaj je virman, SDK, kako se sploh izstavlja račune… in potem še ključno vprašanje: s čim sploh lepiti plakate? (smeh) Dokler nisem videl plakata za cirkus, ki je gostoval pri nas, in pomislil – kdo to bolje obvlada kot cirkusanti? Potem sem jih zasledil v Dragomeru in jih vprašal, s čim lepijo. Rekli so: čisto navadna kemija – modra galica, voda, moka, če se prav spomnim. No, ta zvarek sem potem res naredil. Spregledal pa sem, da grdo reagira na kožo – posledica so bile razžrte roke. Ni bila prijetna izkušnja.

Druga anekdota je iz prve polovice devetdesetih, ko je imel TAM-TAM že 30 do 40 jumbo plakatnih površin. Takrat sem izvajal še celo kopico aktivnosti: od administracije, plakatiranja, trženja do promocije. Na cesti za gradom sem lepil en jumbo plakat, sestavljen iz 12 formatov A0. Pločnik je bil ozek, stal sem na lestvi, ko mi je enostavno spodneslo – padel sem  z eno nogo v vedro z lepilom, z drugo pa na lestev, ki je zdrsnila na cestišče. Dobro, da takrat ni pripeljal noben avto mimo – ne bi se dobro končalo.

Mestni plakati kredibilizirajo vsebine, dajejo resnost in težo sporočilom.

Kako se je spreminjala tehnologija in logistika, rešitve plakatiranja – od lepljenja do današnjih sistemov?

Več dogodkov je botrovalo temu razvoju. Po izkušnjah na Vrhniki in v Ljubljani sem imel jasno vizijo, da želim dejavnost razširiti tudi v druge kraje. Marsikje ni bilo ustrezne infrastrukture za lepljenje plakatov. Že leta 1993 ali 1994 je nastala prva plakatna infrastruktura – plakatni stebri, sestavljeni iz dveh betonskih kanalizacijskih cevi, ki sta služili kot nosilca za plakate in za namestitev pokrova. Nato so oblikovalci vlili prvo t. i. kapo, ki smo jo namestili na steber – to je bil moj prvi stik s proizvodnjo plakatne strukture. Po tem uspehu je bila naslednja točka Grosuplje, kjer smo proizvedli stebre iz drugačnih materialov. Pojavila se je potreba po enotnih objektih za plakatiranje. Iz nekaj stenskih tabel, ki smo jih s prijatelji sestavljali sami, smo v Ljubljani namestili prve panoje, ki so kasneje postali standard v Sloveniji – format 140 x 200 cm. Enak kot v Italiji. Spet ta slika iz Milana, o kateri sem pripovedoval uvodoma – to mi je bilo vodilo.

Večinoma smo lepili plakate formata B1 in B2, ki so bili takrat ustaljena praksa. Pri offsetnem tisku je bila težava naklada. Na začetku smo uporabljali tako horizontalne kot vertikalne formate panojev in plakatov, odvisno od dizajna. Sčasoma se je izkazalo, da prevladujejo vertikalni plakati, zato so ti tudi ostali – danes predstavljajo slovenski standard v mestnem plakatiranju.

Ko smo leta 1993 v Ljubljani postavile prve poliestrske panoje, mi je urbanist z MOL-a, ki me je sicer cenil zaradi podpore kulturnim projektom, svetoval, naj razmislim o kakovostnejšem panoju in si poiščem dobrega oblikovalca. Rumeno sem opustil. Naročil sem študijo pri Quadrat Dizajn-u (Vladimir Pezdirc), ki je zasnoval panoje, kot jih poznamo danes po Sloveniji. Uradna predstavitev je bila leta 1996, prva implementacija pa leta 1998. S temi panoji so se nam odprla vrata po občinah po vsej Sloveniji – Kranj, Novo mesto, Nova Gorica… Danes delujemo v 23 do 24 občinah in razpolagamo z več kot 1110 plakatnimi mesti po Sloveniji.

PROJEKTI: PLAKTIVAT, PETARDE, MESTKA 5KA

Projekt Plaktivat je postal mednarodno prepoznaven. Kako ste ga zasnovali in kaj je njegov glavni namen? Kaj vam pomeni sodelovanje z oblikovalci in ustvarjalci, ki skozi plakate komunicirajo družbeno pomembna sporočila?

Okrog let 2014, 2015 se je začelo kazati, da se je zavedanje o komercialnem oglaševanju malce izpelo. Sam nisem dobro poznal delovanja komercialnega oglaševalskega sveta, še posebej ne oglaševalskih agencij. Iskati sem pričel specifike našega plakatnega medija – kako bi lahko postal relevanten tudi za ustvarjalce, ki iščejo drugačne poti komuniciranja. Zavedel sem se, da domače znamke usihajo, da prostor zasedajo predvsem globalni brendi. V tujini poznajo predvsem billboard in city light formate, zato je bilo težko prodreti v večje oglaševalske kampanje.

Ko se je začelo prebujati trajnostno in pro-družbeno razmišljanje, smo se s tem sporočilom začeli neposredno obračati na stranke in ustvarjalce komercialnih plakatnih vsebin. Sprva ni šlo – sistemi so bili utečeni, zaprti. Danes pa opažamo, da sami prihajajo k nam. Prepričali so se, da lahko pri nas nastopajo z drugačnimi vsebinami, da lahko nagovarjajo druge ciljne skupine. TAM-TAM plakat ima množično in specifično občinstvo in to je postalo dragoceno.

Tako je nastal Plaktivat – kot prostor za nekomercialni plakat, platforma za sodelovanje z oblikovalci in komunikatorji, ki želijo tudi za komercialne naročnike skozi vizualno sporočilo odpirati in podpirati pomembna družbena vprašanja. Takšna sodelovanja nam nedvomno pomenijo veliko – ker potrjujejo, da plakat ni le oglas, temveč lahko postane glasnik sprememb.

Projekt Petarde? Ne, hvala! je tudi eden vaših bolj prepoznavnih družbeno odgovornih projektov. Kaj vas je spodbudilo k njegovi zasnovi in kako se po vašem mnenju umešča v širši kontekst komunikacije v javnem prostoru?

Glede na to, da kot  posamezniki živimo v takšnem današnjem okolju, kot je in v katerem nas moti kup stvari, smo ocenili, da si ta projekt oziroma ta sporočilnost zasluži večjo medijsko podporo. Marsikomu gre na žive živce to pokanje v prednovoletnih dneh. Projekt je nastal pred približno 12 leti, ideja je prišla s strani sodelavke in sem jo podprl. Od te misije ne odstopamo, ker je družbeno pomembna.

Vidimo, da s tem projektom dosegamo družbene spremembe. Ni iz danes na jutri – to so evolutivni posegi. Opažamo premik v glavah ljudi. Solastimo si zaslugo, da so trgovine prenehale prodajati pirotehnična sredstva, prišlo je do zakonodajne ureditve, občine omejujejo uporabo… Ključen pa je človek. Dokler človek resnosti te problematike ne dojame, toliko časa bo ta projekt trajal in ga bomo z vso vnemo gnali naprej.

Mestka 5ka je svež projekt. Kaj je njegova ideja in kako se umešča v razmislek o mikroidentitetah mestnih četrti?

Moj želja že na samem začetku plakatne kariere je bila, da bo moje delo tako idealno, da mi bodo prinesli 40 do 50 kreativnih rešitev pa bom lahko izbiral oziroma glasoval (tako po vsebini kot bo dizajnu) z da/ne, kaj se lahko objavi. (smeh) To so bile mokre sanje, a realnost je žal drugačna.

Ves čas pa mi je v mislih ležalo zavedanje, da s plakati ustvarjam identiteto lokalnega okolja. Ravno to zavedanje je botrovalo vzpostavitvi projekta Mestna 5ka, ki je v osnovi namenjen izpostavljanju najboljših. Ne gre za nek strogo strokovni kriterij, gre bolj za spodbudo dobrih primerov komuniciranja. Včasih so izbrani le štirje, ker preprosto ni dovolj plakatov, ki bi si zaslužili pohvalo. Včasih tudi preskočimo tedensko objavo – ni pritiska, da mora nujno biti. Zdaj pa je projekt bolj ustaljena stalnica in že postavljamo izhodišče za festival in nagrade. Smo mnenja, da si tudi ta medij zasluži svojo procesijo, svoj festival.

Kaj je danes plakat, kaj je danes oglas, kakšna je vloga enega in drugega? Cel kup vprašanj ostaja odprtih, nedorečenih. Enotne definicije ni. Zato želim, da inštitut v prihodnje postane platforma za razumevanje razlik med komercialnim, kulturnim in družbeno angažiranim plakatom.

INŠTITUT TAM-TAM

Zakaj ste ustanovili Inštitut TAM-TAM? Kaj je njegova vloga v širšem kulturnem ekosistemu?

Pred približno petimi, šestimi leti – po več kot tridesetih letih delovanja – sem se vprašal, kaj me v nadaljevanju še zanima. Ugotovil sem, da me vse bolj privlačijo projekti, kot so Plaktivat, galerije in druge nekomercialne oblike delovanja znotraj danih možnosti TAM-TAM-a. Opazil sem, da gre večinoma za pro bono projekte, ki jih financiramo sami, in prišel do zaključka, da bi lahko s takšnimi vsebinami kandidirali tudi na razpisih.

Tako je nastal Inštitut TAM-TAM, ki je pridobil status delovanja v javnem interesu na področju kulture. Ena od njegovih pomembnih nalog je tudi vzpostavitev digitalnega arhiva slovenskega plakata – kar je že samostojna misija. Poleg tega je inštitut prevzel vsebinsko upravljanje TAM-TAMovih blagovnih znamk, kot so Plaktivat, Ulična galerija, Vidno polje – podkasti o oblikovanju plakatov. Inštitut je torej idejni in operativni izvajalec teh vsebin.

Kako vidite povezavo med mestnim prostorom, umetnostjo in skupnostjo?

Vrstni red bi spremenil: skupnost – javni prostor – umetnost. Vsi mi smo skupnost. Vsakodnevno se premikamo iz točke A v B, C, D itd. Javni prostor je prostor, kjer opravljamo te naše migracije. Osebno me polnijo lepe in dobre vsebine, žalostijo pa slabe, dolgočasne vsebine – vzporedno s tem tudi spodkopavanje družbe. Zato imam pri delu ves čas v ospredju razmišljanje, kako narediti javni prostor prijeten za prebivalce in obiskovalce mesta.

IDENTITETA, MESTO, JAVNI PROSTOR IN VIZUALNA KULTURA

Zakaj so po vašem mnenju mestni plakati še vedno relevantni – v času algoritmov, zaslonov in digitalne prezence?

Ko so se začele pojavljati prve digitalne vsebine, je bil pogosto odgovor oglaševalcev: »Mi pa plakatov ne potrebujemo, mi bi vse to na Facebooku – zastonj.« Danes imamo res skoraj samo še digitalno oglaševanje, ampak zgodil se je kontra učinek – toliko smo zasičeni s temi digitalnimi informacijami, da nam že počasi presedajo. Po drugi strani je prostor digitalnega komuniciranja pogosto nedosleden – fake informacije, napačne, neažurirane navedbe, na primer, da je dogodek odpadel ali da je delovni čas trgovin napačen.

V glavnem – danes mestni plakati kredibilizirajo vsebine, dajejo resnost in težo sporočilom, ki se jih potem absolutno vzporedno komunicira po digitalnih kanalih. Te jemljem bolj kot orodje za ciljanje, medtem ko je fizični plakat stvar zaupanja, relevantnosti, kredibilnosti – for real. V povezavi s tem je vedno bolj prisotna praksa oblikovanja plakatov, pri kateri odpade cel kup mikro informacij – preprosto dodaš QR kodo. Če nas nekaj pritegne, si shranimo podrobnosti in jih preberemo dalje na telefonu. Tako da – plakati z digitalnim svetom so lahko super win-win kombinacija.

Kako se razlikuje komercialno plakatiranje od kulturnega ali družbeno angažiranega – in kje je meja med obema?

Kaj je danes plakat, kaj je danes oglas, kakšna je  vloga enega in drugega itd.? Cel kup vprašanj ostaja odprtih, nedorečenih. Skozi zgodovino se je sicer vzpostavilo na desetine tez, a enotne definicije ni. Zato želim, da inštitut v prihodnje postane tudi platforma za izmenjavo in razumevanje razlik med komercialnim, kulturnim in družbeno angažiranim plakatom.

Recimo – plakat za vpis abonmaja v gledališče. Je to kulturni ali komercialni plakat? V osemdesetih in devetdesetih letih je bil gledališki plakat podaljšek scenografije gledališke igre  v javni prostor, danes pa je predvsem orodje za prodajo vstopnic. Z vstopom v kapitalistično ureditev so se vloge kulturnih institucij spremenile – več je potrebe po klasičnem trženju. Kaj je torej merilo? To je vprašanje, ki ga želimo skupaj raziskovati in utemeljiti znotraj inštituta.

Torej vlogo TAM-TAM Inštituta postavljate tudi v tem širšem kulturnem ekosistemu operacionalizacije …?

Vse to in še več. Ena ključnih nalog inštituta je vzpostavitev obsežnega digitalnega arhiva slovenskega plakata. Plakat je del nacionalne dediščine, a doslej pri nas še nikoli ni bilo izvedene uradne ali splošno priznane klasifikacije. Za začetek sem postavil tri osnovna področja: kultura, družba, trženje in storitve. Arhiv bo omogočal pregled plakatov po naročnikih, oblikovalcih, kategorijah – vse to bo prvič sistematično zbrano.

Cilj je, da se oblikovalci in oglaševalci v prihodnje sami prijavljajo v arhiv, ne glede na to, ali oglašujejo (pri nas, drugje) ali ne. Želimo vzpostaviti bogato zbirko plakatov, ki bo dostopna tudi tistim, ki si ne morejo privoščiti večjih medijskih zakupov. Smo neodvisni zavod, ki se bo osredotočal na plakat kot izrazno sredstvo. Izhodišče je bogata baza TAM-TAM-a, ki jo nadgrajujemo tudi v sodelovanju z NUK – tudi prek nas se izvaja zakonsko določilo o obveznem izvodu, ki gre v nacionalno zbirko.

Poleg tega razvijamo platformo za prakse, delavnice, teoretske prispevke. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes je bilo v Sloveniji o plakatih napisanih le nekaj člankov – večinoma gre za kritike na račun slabega dizajna. Neke kritične misli o plakatnem ustvarjanju pa skorajda ni. Spoznal sem veliko oblikovalcev, ki razmišljajo širše, teoretično poglobljeno – zato imamo tudi programski odbor z različnimi profili. Skupaj postavljamo temelje – trenutno je vse še v beta fazi, a v arhivu je že več kot 8500 plakatov, poleg tega pa hranimo tudi bogat fizični arhiv.

ZNAMKE

Katera je tista znamka, ki se jo najprej spomnite iz vašega otroštva? Kaj se vam je pri tej znamki še posebej vtisnilo v spomin? Kaj vas je tako očaralo, vas navdušilo, vam pogrelo srce? (radi o tem povprašamo naše intervjuvance, torej tudi vas)

Če govorimo o znamkah iz otroštva, je zame vse povezano z glasbo. Spomnim se svoje prve plošče – Rolling Stonesov. Kupil sem jo v šestem razredu, v mariborski blagovnici, kjer so prodajali vinilke. Prosil sem, če mi za prednovoletno zabavo v šoli dajo nekaj, kjer se “derejo” – in dali so mi Stonese. In res – so se drli. (smeh) Ta trenutek se mi je vtisnil globoko v spomin.

Pa še skozi oči današnjega časa. Na katero znamko v svetovnem merilu najprej pomislite? Zakaj jo cenite oziroma jo ocenjujete kot dobro, zgledno znamko?

Bosch. Zame predstavlja brezčasno kakovost in zanesljivost. Gre za znamko višjega cenovnega razreda (ne predraga, a tudi ni poceni), ki pa svojo vrednost upraviči z dolgo življenjsko dobo in premišljenim dizajnom. Njihovi izdelki ne sledijo modnim muham, temveč ostajajo aktualni skozi čas – kar je zame znak resnične odličnosti. Že kakih dvajset let sem pripaden tej znamki in še danes me prepričajo s premišljeno mero funkcionalnosti, dizajna, estetike in natančnosti. Očitno pri Boschu zelo dobro vedo, kaj počnejo – in to spoštujem.

Želim si, da TAM-TAM tudi v prihodnjih 35 letih ostane sinonim za mestni plakat – kot prostor, kjer se prepleta družbeni komentar.

ZAKLJUČEK: VIZIJA IN OSEBNI POGLED

1. Kaj si želite za prihodnost TAM-TAM – kot podjetja, kot platforme, kot kulturnega prostora?

Želim si, da TAM-TAM tudi v prihodnjih 35 letih ostane sinonim za mestni plakat – kot prostor, kjer se prepleta družbeni komentar. Kot podjetje si želim oziroma prizadevam ohranjati neodvisnost, ustvarjalnost in zavezanost pomembnim vsebinam, ki dajo tudi  misliti. Kot kulturni prostor pa si želim, da ostanemo odprti za dialog, eksperiment in sodelovanje – z umetniki, institucijami in prebivalci mest.

1. Če bi morali TAM-TAM opisati z eno besedo ali stavkom, ki zajame njegovo bistvo – kaj bi to bilo?

Mestni plakat.

Vir fotografij: osebni arhiv.

Ste uživali v branju? Bi želeli več?

Ta vsebina živi še v offline epizodi, ki jo uporabniki opisujejo kot obvezno branje in poslušanje za vse, ki živijo branding. To ni le revija ali dogodek – to je izkušnja. Super izkušnja. S Super Znamko. 😊

👉 Pridružite se klubu, kjer se ideje ne le berejo – temveč tudi doživljajo. Kot član vstopite v svet ekskluzivnih dogodkov, srečanj s strokovnjaki in soustvarjanja skupnosti, ki živi znamčenje z navdihom in strastjo.
👉 Ali pa se preprosto naročite na vrhunsko oblikovano revijo in jo redno navdušeno prebirajte s sodelavci. Vaša pisarna bo hvaležna za svež navdih in širjenje obzorij skozi zgodbe in dobre prakse znamčenja.