JULIJA BRAJNIK VOLČIČ

Prodorna študentka 2. letnika na Akademiji za likovno oblikovanje in umetnost, programa slikarstva. Čeprav jo zanimajo vsi mediji in vsi načini izražanja, jo trenutno najbolj zanima ustvarjanje na področju slikarstva, grafike in ilustracije. Rada ima tudi modo, saj se preko svojega izgleda izraža tudi navzven in že takoj na ta način da ljudem vedeti, kdo je, oz. ponudi vpogled v njeno trenutno doživljanje sebe in svoje notranjosti. Nedavno je ilustrirala naslovnico in ostale vizualije v knjigi Leglo zla, na kar je še posebaj ponosna. Vsako leto tudi izdela unikatni koledar z ilustracijami; letos je ustvarila serijo ilustracij z naslovom “12 zodiakov apokalipse”, ki so prikaz njene osebne interpretacije posameznih zodiakov v nekem post-apokaliptičnem svetu. Pred kratkim je tudi ustvarila triptih grafik, ki so veliko bolj družbeno-kritične po vsebini, podobno kot vsa njena novejša dela, saj se ta svet hitro spreminja – „v veliko bolj strašljivega“, kot dodaja. S sošolci iz fakultete so ustanovili kolektiv, preko katerega delijo svoje izdelke s svetom. Kolektiv se imenuje “Chic and European”, kar je notranja šala v njihovem ateljeju. Veliko del imajo in še veliko več jih je na poti.

Z mladimi kreativnimi dušami se je vedno inspirativno pogovarjati. V uč mi je med drugim padlo njeno umetniško delo iz leta 2023, klasično tihožitje, ki je bilo osnova njenega prihodnjega ustvarjanja za Ex-tempore Piran. Njeni „all-nighterji“ so se preprosto izplačali, kot pravi, saj je bilo delo potem izbrano za razstavo. Vabljeni k prebiranju.

Tihožitje 23` akril na platno … Kaj je bil osnovni navdih tega tihožitja? Kaj te je gnalo, kurilo ali dvigovalo? ☺️

Če sem iskrena, sem enkrat par mesecev po novem letu 2023 gledala svoj digitalni fotoaparat in našla sliko iz “hausa” za novo leto. Slikala sem mizo, ker se mi je zdela zabavna. Ko sem jo spet našla, sem se spomnila, vseh teh tihožitij, ki so bila narejena in se mi je zdelo zanimivo, da bi naredila “sodobno” verzijo nekega klasičnega tihožitja. Isto časno je to nek prikaz resničnosti življenja mladih, takšne mize, no, ne točno takšne 💀, so ponavadi rezultat nekih študentskih zabav, vendar so pogosto spregledane oziroma pozabljene naslednje jutro. To je na nek način moje ovekovečenje teh trenutkov na dobeseden način s tem, da sem ga “zapečatila”🤓 v stilu klasičnega slikarstva. Ta dvojnost sodobnega življenja, ujetega v tako star način upodabljanja oziroma “zapisovanja” spominov, se mi zdi precej nova in močno interaktivna.

Kaj so zate dobra kulturna darila? 😅

Umetnost sama po sebi se mi zdi kot izjemno darilo kulturi. Gradi, upodablja in zrcali vse kar se dogaja, daje večjo vrednost družbi, v kateri smo. Preko umetnosti lahko zelo hitro ugotovimo, v kakšnem stanju je svet. Interpretacija sveta preko umetnosti je služila ljudem od prazgodovine naprej in je še vedno vodilni faktor prikazovanja razvoja.

Je komunikacija preko družbenih omrežjih o umetniških delih priložnost/past/ključen kanal za interakcijo? 🤔

Dejstvo je, da je digitalizacija sveta omogočila posamezniku doseči vsak kotiček sveta s svojimi deli. Vendar pa se pojavi nov problem, ker imajo enako priložnost vsi in so platforme bombardirane iz vseh smeri z vsemi možnimi deli. Na koncu je samo vprašanje “lajkov”, koliko ljudi to deli naprej in koliko “klikov” dobi. Zato imajo lahko večjo vizibilnost neka banalna dela, ki ugajajo samo večini na preprost način, zato moraš biti izjemno zvit, podjeten in aktiven na omrežjih, da prodreš skozi in si opažen na tem trgu, ki obsega celoten svet.

Ti je ljubše ustvarjanje offline (platno) ali online? Kakšne so razlike? Oz., kako te razlike vplivajo na razvoj pristopov? 😉

Ko sem se začela resno ukvarjati z umetnostjo, me je bolj privlačilo digitalno risanje, saj tega prej nikoli nisem počela in sem lahko svoje napake večkrat popravljala, brez da bi puščala za sabo kakršnekoli sledi🥰. Zdaj pa, ko sem v drugem letniku slikarstva, je moje ustvarjanje nekako prešlo v celotno telo in fizično ne morem biti pri miru, ko ustvarjam. Zdaj delam na ogromnih površinah, ali je to platno ali papir ali karkoli drugega. Moram se premikati, fizične poteze se mi zdijo veliko močnejše na delu. Dinamika mojega premikanja se nekako prevede v delo, ki mu da neko dodatno vrednost. Tudi napake, ki se pojavijo, me prisilijo, da razmišljam vedno dva koraka vnaprej in sproti rešujem probleme, s katerimi se srečujem ob slikanju.

Uporabljaš orodja umetne inteligence pri svojem delu, ustvarjanju (in kako)? 👾

Pri ustvarjanjem nisem nikoli uporabljala umetne inteligence, nimam zares potrebe po temu. Nimam nič proti, če ljudje posežejo po umetni inteligenci za navdih, vendar se mi pa zdi smešno oziroma brezpredmetno, da ljudje uporabljajo UI za fizično in tehnično izvedbo umetniških del.

Ker smo revija o znamčenju, katere znamke so zaznamovale tvoje otroštvo in ti še danes ostajajo v najlepšem spominu? 🥰

Spomnim se, kako sem svoji mami vedno težila, da kupi gospodinjske pripomočke, ki so imeli lep izgled ali kakšno zanimivo risbico ali obliko. Moji najljubši sokovi so bili Pingo in Erik, ravno zato, ker sta ta dva izdelka imela risbico pingvina (saj so tudi zelo okusni ampak, kar me je najprej prepričalo, je bil tisti pingvin🥰). Kasneje me je vedno bolj zanimala visoka moda in modne znamke, kot so Moschino, Chanel, Diesel in Gucci (specifično pod modnim direktorjem Tom Fordom). Pri trinajstih sem imela našparan denar in sem si na znižanju kupila jakno iz umetne dlake živo roza barve od Moschina, to je bil moj prvi modni artikel neke visoke znamke. Ta jakna je dolgo časa bila najpomembnejša stvar, ki sem jo imela ( ja, na žalost sem materialist, konzumerizem me je imel in še vedno ima v svojih krempljih🥰🦅).

Katera pa je „the“ znamka zate danes in zakaj? Kaj ti je pri tej znamki še posebej všeč? 😍

Zdaj sem bolj fokusirana v umetnost in, ko govorimo o znamkah, so modne hiše oziroma modne znamke najbližje umetnosti, kar je tisto kar privlači moje oko. Ko sem bila mlajša sem se veliko bolj zanimala za neka avantgardna dela. Zdaj pa je moj okus naredil obrat 180 stopinj in mi je vedno bolj všeč izgled “revne umetnosti”. Privlačijo me umazane barve, raztrganine in surovost. Zato je trenutno moja najljubša znamka oblačil in pa tudi raznih drugih izdelkov ERD, Enfants Riches Deprimes. Njihov pristop k oblačilom, modnim dodatkom in vmes tudi drugim pripomočkom kot so kladiva😐, so točno to, kar na nek način nahrani moj pogled. Igranje s kontradikcijo nekakšnega kraljevskega izgleda in revščino me zelo pritegne. Prav tako pa so mi njihova kontroverzna sporočanja preko silhuet, materialov in kombiniranja artiklov fenomenalna, saj podajajo unikatno zrcalo družbi.

Katere družbene kanale preferiraš za komunikacijo v promocijskem smislu svojih del? 😏

Trenutno je prvi kanal, na katerega se obrnem za “promocijo svojih del”😎 Instagram. Moji vrstniki vse komunicirajo preko instagrama. Vsi so konstantno na telefonih👀 in tako takoj dosežem več ljudi, kot bi jih, če bi šla kričati na Prešernov trg o mojih ustvarjalnih podvigih.🦅

Kaj je prednost komunikacije skozi oblikovanje in ustvarjanje? 🤯

Umetnost je neka inherentna človeška zmožnost izražanja in se mi zdi, da tudi, če človek ni umetnik, ima vsebi neko potrebo po “absorbiranju” neke vrste umetnosti. Zato se mi zdijo najmočnejša tista sporočila, ki se izražajo na nek umetniški oz. ustvarjalen način. Saj se v možgane “vgravirajo” na povsem drugačen način in so težje pozabljiva.

Tvoj navdih ali priporočilo za vse, ki se ukvarjajo s kreativnim delom pri snovanju zgodb znamk? 😀 🤓

Ustvarjanje podobe znamk se mi zdi ključnega pomena in tisto, kar bo v nekem delu obržalo znamko v spominu ljudi in spodbudilo njihovo interakcijo z znamko. Prvi vtis pri takšnih stvareh je najpomembnejši, saj je to tisto, zaradi česar se bo oseba ustavila in mogoče o znamki bolj pozanimala ali pa brez zanimanja odšla naprej. Zato se mi zdi poznavanje zgodovine umetnosti in fenomena človekovega dojemanja vizualinih reči ključno, da se lahko ustvari nek močen vizual, ki bo obdržal posameznikovo pozornost.

Vir fotografij: Osebni arhiv.