Jan Plestenjak
Samo za naročnike Listanje revije je mogoče le za naročnike na digitalno obliko revije Super Znamka. Že imate račun? Prijavite se. Še niste registrirani uporabnik? Preverite naročnine.
Fotograf: Tibor Golob.
Uvodna uredniška misel:
Razmišljujoč, poglobljen, ki da misliti o sodobnih družbenih, kulturnih in še kakšnih vprašanjih. Refleksija o resnih temah mu ni odveč. Ravno nasprotno. Tudi svet znamčenja mu je blizu. Odlično razume logiko strateškega in pristnega delovanja, zgodbarjenja in nastopanja. Avtentičen perfekcionist in čisti organski profesionalec – z zgledno kilometrino brez blefa. Tako bi ga opisala na prvi vtis skozi diskusijo. Če bi ustvarjala konkretno blagovno znamko in njen nastop na trgu, bi bil nedvomno prej on zelo pravi naslov za kak nasvet, mnenje, kritiko (z vsem dolžnim spoštovanjem do zares izkušenih strokovnjakov). Zakaj? Ker neposredno pove, operacionalizira in razume esenco potrošnikovega emocionalnega bistva. Razume, kaj je “mainstream kič” in detekcija, branje, prevajanje za končne uporabnike. Ne preseneča, da je prejemnik letošnje plakete Superbrands Slovenija, kjer vestno skrbijo za pregled uglednih znamk in osebnosti, ki se vtisnejo v srca potrošnikov, gledalcev, poslušalcev, bralcev, sledilcev. Zato smo ga tudi z veseljem gostili in se pogovarjali o marsikaterih konceptih, ki jih Jan Plestenjak spretno subvertira in artikulira v nove razmisleke o sodobnem času, v katerem živimo. Malce potisnega ogledala za vse ustvarjalce zgodb znamk, ki je prišel čisto spontano, “out of the box”, skozi pogovor. Seveda smo Jana povprašali tudi o njegovih potrošniških navadah in ljubeznih do znamk. Poleg vsega ostalega. Vabljeni k prebiranju.
Emocija, ki prevlada nad razumom, je zmagovalna.
Kot potrošnik, uporabnik se Jan Plestenjak ne obremenjuje z znamkami ali s pomenom, močjo znamke. Cena mu tudi ni merilo. “Emocija, ki prevlada nad razumom”, je zmagovalna in močne pri tem so po njegovem mnenju tiste znamke, ki „imajo bujno domišljijo“. Poleg tega pa se “premalo ceni trud, znanje in napor znanstvenikov, inženirjev, tehnologov, oblikovalcev, ki so ga vložili v razvoj, podobo, dizajn posameznih znamk”, razmišlja Jan v nadaljevanju, kar utemelji na primeru ur blagovnih znamk IWC in Rolex. Obe sta mu všeč. A vsaka je tudi zgodba zase. Prav je tako. Prva je „špica v dizajnu“, ima „vrhunsko estetiko“, pri drugi pa se lahko zgodi, da že pritegne pozornost otroka in mu „zaigra na srček“, ker je tako zanimiva in atraktivna že na prvi pogled.
Močne znamke so tiste, ki imajo bujno domišljijo.
Podobno je tudi pri avtomobilih, kar Jan ilustrira na paraleli sodobnega dizajna Volva in Mercedesa (tistega izpred 20 let) ter pomenljivo razširi: „Enako velja tudi v umetnosti in hrani. V Sloveniji smo zanemarili mainstream. Estetiko, ki je na meji kiča. Ki je kvaliteten kič”, kot odločno izpostavi. Obžaluje, da se v marsikaterih krogih do tovrstne “estetike” goji „prezir“ in zadržek, in dodaja, da “je v resnici takšno estetiko zelo težko delati, ustvarjati. Veliko lažje je pobegniti v neke sčiščene, sigurne forme, a te ne zaigrajo na srce.” Treba je znati iti ven iz cone udobja, če naj se začuti kri, ki steče in zbudi.
Gonilo razvoja, napredka, dobrega usidranja v srca je bila vedno najprej “vsebina, nato forma”. Vsebina mora napajati formo, treba si je tudi upati iti “malce po robu, čez mejo okusa”. In ne obratno. Kot pojasni Jan: “Kjer se ustvarjalci preveč posvečajo zgolj formi, tisti spet preverjeni, sčiščeni, moderni, urbani … ne pa vsebini, je to že slab znak”. Zato pa vse postaja “instantno”, se ne usidra v srca, se ne usede in ustavi, ne pušča odtisov, sledi, kot bi lahko.
Ko Jana povprašam, katera pa je tista prva znamka, na katero najprej pomisli in se jo spomni iz otroštva, pove za Lego, ker so te kocke stimulirale domišljijo in spodbujale kreativnost. Čeprav današnje Lego kocke, kot pripomni Jan, tudi postajajo na nek način instantne. Zaradi večje vizualne atraktivnosti ne spodbujajo več otroške kreativne domišljije. Ko ga v nadaljevanju še povprašam, na katero znamko pa danes najprej pomisli v svetovnem merilu oz. katera je tista, ki mu takoj, najprej pade na pamet (da torej kot taka odraža nek svoj impresivni pečat, ki ostaja), odločno izpostavi glasbeno skupino The Rolling Stones. Nedvomno drži, Stonesi so ugledna glasbena znamka, ki skozi vsa desetletja ohranja kondicijo. In vsebino. Oni so dober primer odličnega znamčenja in zgodbarjenja skozi čas, ne glede na vse generacijske, družbene in tehnološke spremembe, premike.
V Sloveniji smo zanemarili mainstream. Estetiko, ki je na meji kiča. Ki je kvaliteten kič. V resnici je takšno estetiko zelo težko ustvarjati. Veliko lažje se je zateči v sčiščene, sigurne forme, a te ne zaigrajo na srce.
Ker smo revija o znamčenju, Jana še nekoliko zaslišim o znamkah iz ostalih, bolj konkretnih panog, ki jih tudi sam uporablja kot potrošnik. Za področje tehnologije in telefonije omeni znamko Apple, ki mu služi kot dobrodošlo delovno orodje, pripomoček pri ustvarjanju glasbe. Ob tem pa resno dodaja, da bi bil svet vendarle boljši, če ne bi bilo pametnih telefonov. Kot utemelji: Preveč smo na teh novodobnih orodjih, “zanemarjamo pa vsebino”. “Telefon je ubijalec”, zaradi česar tudi “sodobna kreativnost postaja šum”. Vse se zdi samo še šum. Tudi v glasbi in filmih. “Vse je vrhunsko odpeto in sproducirano, pa si ne zapomniš ene lepe melodije. Kje je pa tisti sok?”
Pozabljamo na čute. “Če te ne zabode takoj v petih sekundah, gre mimo”, razmišlja Jan. Tudi šminkerstvo, ki se ga skušamo iti skozi razne predstave, zgodbe, promocije, oglase, je postalo zelo relativno, nenatančno, brez občutka. ”Kdo še danes vé in obvlada, kako zavezati kravato, kako mora ležati robček v žepu suknjiča, kako se nosi srajca na obleki itd.?” Izgublja se profesionalna, visoko elegantna šminkerska urejenost. Zaspali smo na vseh področjih. Zanikamo stara merila, po drugi strani pa smo še bolj uniformirani kot nekoč. Tudi več ne vemo, kaj „sta mainstream in šminkerstvo“ v pravem pomenu besede. To šminkerstvo, ki se ga gremo trenutno, je “relativno”. Ko je prišel James Bond leta 1967, je bil ta koncept zelo jasen, razdelan, danes pa smo izgubljeni v enem „samem vrhunskem šumu“, razmišlja Jan.
Povsod preveč dominira “prepotentnost v prazno”. Ob tem se suvereno opogumi in dobronamerno izpostavi primer telekomunikacij: “Zakaj nagovarjajo z rolkarji? Od kod navdih? V glavi ustvarjalca, ki je tudi sam rolkar? To je ena zelo majhna, nišna skupina ljudi. Koliko pa jih je v Sloveniji? Mnogo boljši učinek, v smislu nagovarjanja širših množic s svojo telekomunikacijsko ponudbo, bi bil, če bi zgodbo prej posneli v vaškem bifeju ali na ciljni strmini smučišča. Več ljudi, potencialnih potrošnikov bi nedvomno nagovorili”. Ob tej diskusiji Jan vehementno in smiselno izpostavlja pomen premišljenega prepoznavanja, razumevanja in nagovarjanja ciljnih skupin.
Treba je znati iti ven iz cone udobja, če naj se začuti kri, ki steče in zbudi.
Kar se Janu Plestenjaku še posebej zdi žalostno in tragično, je to, da mladi danes nimajo svojih junakov. Da prej pojejo in občutijo njegove pesmi, ki so v resnici starejše od njih. Do tega sva tudi prišla, ko sem ga vprašala o njegovem občinstvu; kdo so obiskovalci njegovih koncertov. Presenetljivo tudi veliko mladih, mlajših od nekaterih njegovih pesmi. Pa smo spet pri globinah srca in močni sporočilnosti. To je tisto, kar ne bi smelo nikoli ugasniti. Treba se je izmuzniti coni udobja, ki se kaže v korporacijski korektnosti, če ne želiš ostati in obtičati kot neviden. Kaj je bolje: navidezna korektnost ali pogum in podajanje v zgodbe brez predsodkov? Strah ne bo odprl srca, ne bo vzpostavil tistega šoka, ki je potreben, da se nekoga dotakneš, razmišlja Jan. Ob tem iskreno dodaja, da se je tega naučil ob prvih dveh albumih, ki sta zato po njegovem mnenju bila slabša. Ko pustiš pot avtentičnemu sebi, brez zavor in odvečnih korektur, se šele ustvarja prava, dobra zgodba, dodaja Jan Plestenjak.
Upati si iti malce po robu, čez mejo okusa. In ne obratno.
Kaj vse še Jan počne kot vsakdanji potrošnik? Jutra in vozni park: Zjutraj pije kavo, klasično, turško. Veliko nje. Potem ima dovolj kave za cel dan. Rad ima avtomobile, rad vozi. Tu izpostavi fascinacijo in poklon do inženirjev in oblikovalcev, ki so vložili ogromno truda pri nastanku posameznih modelov in jih ne gre nikoli podcenjevati. Podobno kot pri dobri glasbi. Svet električnih vozil ga zaenkrat ne prepriča. Tudi iz okoljskega vidika ne, saj so, kot pojasnjuje, po drugi strani tudi tukaj izzivi v smislu smetenja planeta. Nič ni 100 % čisto in neoporečno. Do tu smo prišli kot potrošniki. Izpostavi tudi vidik dometa električnih avtomobilov: “dokler ne bodo zagotavljali brezskrbne vožnje 800 km do 1000 km, me zaenkrat žal še ne prepričajo. Niso praktični”.
Najljubši trgovec: »Ne maram šopingiranja na veliko, obiščem raje manjše, trgovine, kjer si nakupim nove kose oblačil, ko jih potrebujem. Ko mi je nekaj zelo všeč raje kupim več kosov, da imam nekaj časa mir. Delujem sicer lahko, kot da sem ves čas v istih oblačilih, a v resnici nisem. Se pa držim sloga, ki mi ustreza in v katerem se dobro počutim“.
Najljubša kavarna: “V Kopru. Miramar Bar. Všeč mi je, ker se tam zdi, kot da bi svet ustavil 50 let nazaj. Vse je malo, simpatično, butično, štiri mizice, režejo se narezki izbrane mortadele, salame …”
Kjer se ustvarjalci preveč posvečajo zgolj preverjeni, sčiščeni formi, ne pa vsebini, je to slab znak.
Najljubša restavracija: “Pri Žabarju. Ko sem v Ljubljani, se velikokrat rad vračam v to gostilno.”
Šport: “Vzdržujem kondicijo s hitro hojo in kakšnimi vajami v domačem fitnesu. Brez tega ne gre, če si na odrih.”
Najljubša/želena destinacija/počitnice: “Obožujem Mediteran, tako da sem najpogosteje rad na tem območju. Bolj kot mesta so mi blizu ruralna okolja. Privlačijo me ruralna ležernost, narava, izbrana, vrhunska hrana.”
Najljubše tuje mesto: “Rim. Zaradi svoje impresivne zgodovine, arhitekture. Čeprav je zaradi prezasičenega množičnega turizma žal pričel izgubljati svojo identiteto. Razne (sub)kulture iz različnih koncev sveta nedvomno vplivajo, da se tudi Rim spreminja v svojevrstno metropolo, ki je podobna že skoraj vsaki drugi takšni metropoli. A tista arhitektura in umetnost ostajata in dajeta nedvomni pečat temu mestu.”
Skupina The Rolling Stones je ugledna glasbena znamka, ki skozi vsa desetletja ohranja kondicijo. In vsebino.
Najljubše domače mesto: “Strunjan, kjer živim in kjer se zelo dobro počutim. Zame je to najlepši prostor. Nisem mestni človek. Če bi imel res nesramno veliko denarja, bi si prej kupil posest v radiju 10 km ven iz mesta kot v mestu. Opažam, da smo Slovenci malce obsedeni in obremenjeni s to urbanostjo, kar je škoda. V resnici smo ruralci in Slovenija je zelo lepa dežela. Urbanega se delati (pa to nisi) in sram pred ruralnostjo predstavljata odmik od pristnosti, po kateri vsi tako hrepenimo. Zakaj stremeti po tem, da bi bili London in večji, ko evidentno to nismo? Ljudje so včasih preveč zaslepljeni s predstavami domnevnih lepot in skušajo te težnje vpeljati v lastno okolje, ki to nikoli ni bilo. A še vedno smo lahko z dobrim razlogom zaljubljeni v lastno okolje, ki je vrhunsko lepo. Bodimo ponosni in nosimo svojo ruralnost kot generalski čin na rami.«