DVOLIKI

Iz domače knjižnice Ines Markovčič

Pri snovanju te rubrike sem prvotno razmišljala, kako bom predstavljala aktualne nove prebrane knjige iz marketinga, znamčenja. Pa sem se pri premisleku in zlaganju moje knjižne police nazadnje ustavila, in me je prešinila druga ideja. Mnogokrat se ljudem zgodi, da izide neka knjiga, vsi jo berejo/mo, se o njej pogovarjamo, je trenutni boom ali hit ali must-read, potem pa jo odložimo, in najbrž se tri četrtine ljudi redko zateče nazaj k prebiranju. Že v najstniških letih sem rada hrčkala stvari, ki so se me dotaknile. Sploh prebrane: najljubši strip, roman, pa članki iz Sobotne priloge … To sicer vse ostaja v mojem domačem kraju na nekih kupih, a vendar, ko sem se preselila, sem si hitro spet ustvarila svojo knjižnico. Menim, da že ostali mediji dovolj vestno uresničujejo plemenito vlogo pri recenziranju novih, aktualnih knjig, in ker vsa leta poklicno zorim v ugledni medijski hiši, kjer se določene stvari shranjujejo, podčrtujejo za kdaj drugič, ker vse je pomembno … (celo svojo »službeno knjižnico« imamo) sem se odločila, da to svojo privatno in poklicno prakso nadaljujem na straneh te rubrike. Iz svoje knjižne police bom vsakič potegnila meni ljubo čtivo, ne glede na čas ali (življenjsko) obdobje, v katerem sem ga bolj požirala, žvečila, se vračala, podčrtovala … Izluščila bom en izsek in ga osvetlila v luči filozofije zgodbarjenja in potrošništva. In ne, vse predstavljene knjige se ne bodo nujno vsebinsko in žanrsko nanašale na teorijo marketinga in znamčenja, to pa zato, ker želim odpirati polja interdisciplinarskih premislekov.

Jedrt Maležič

DVOLIKI

Izdala: Založba Goga, 2023

Večkrat sem že namignila, da se domišljija za dobre zgodbe črpa, hrani tudi s prebiranjem leposlovja in siceršnje knjižne literature. Recimo tale krajši izsek, ki morda lahko predstavlja navdih za enega od scenarijev znamkinega nastopa na kanalih komunikacije:

Tako je rodilja sprožila naslednjo fazo obletnice – razkazovanje fotografij najstniških potomcev, ki gotovo ne bi privolili v to, da njihovi starši vlečejo na plano njihove mozoljaste nosove in neproporcionalna telesa v kopalkah, pa razkladajo o njihovih neuspehih in tlaki pri vpisu na želene srednje šole in fakse. Kdor je imel enega, je bil nezanimiv. Kdor je imel vsaj tri, je kraljeval. Vodilna pa je bila rodilja s petimi, ki ji nikoli ne bo zmanjkalo prigod o medsebojnih prepirih in celo pretepih otrok, ki so od raščali ’tako noro hitro, prehitro’. Samo eden med nami je molčal, dokler se ni domislil, kaj lahko ukrene – odprl je telefonsko galerijo in nam razkazoval fotografije svojega izjemno karakternega, a žal pokojnega mopsa.

Toliko za navdih ali spodbudo pri zgodbarjenju, obstoječem in bodočem. 😊 Drži tudi, da domišljija še vedno »ostaja čisti pogon v gibanju«.

Zbirko Dvoliki sestavlja štiriindvajset kratkih zgodb, v katerih Jedrt Maležič predstavlja zgodbe ljudi, ki svet zaznavajo skozi filter trdno oblikovanih osebnih prepričanj. Včasih ta prepričanja delujejo proti njim, v njihovo škodo, še več, ustvarja se ozračje brezkompromisne nepodpore, (samo)razumevanja.

A zakaj se nekateri vdajo v brezupno razmišljanje, češ to se dogaja samo meni. Ta vedenjski vzgib ni tako manjšinski. Vse to sproža dodatne, nezavedne frustracije, ki vodijo v nadaljnje občutke zataknjenosti v brezizhodne okoliščine. Skozi prebijanje likov spoznavamo infantilne vedenjske vzorce, narcisoidno, samoljubno, samozadostno, ošabno ali za vsako ceno ugajajoče iskanje svojega mesta v »hierarhiji pivskih prijateljev«. Nekateri se spet odločijo zgolj za stoično, altruistično ali brezdušno (če to sploh obstaja) prenašanje vsega ponorelega sveta, brez pričakovanj. Vsak zase si izmišljuje in zamišljuje strategije načinov preživetja v družbi in kulturi.

Dvoliki so kot nalašč primerni za obuditev koncepta »zamišljene skupnosti«, kot ga je operacionaliziral Benedict Anderson v svojem temeljnem delu Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism. Koncept predpostavlja narode kot zamišljene skupnosti, katere člane vežejo občutki pripadnosti isti skupnosti, čeprav večine svojih sonarodnjakov ne poznajo. Ključni poudarek bi tu usmerila na »občutke pripadnosti«.

Odrekanje je visoka cena; vedno pridobitev za nekoga ter izguba za drugega.

Bolečine, travme, frustracije, kompleksi predpostavljajo polje nezavednega prelaganja in prilagajanja posameznikovega vedenja in odgovornosti. Najslabše je, ko se lastni, avtentični občutki potopijo v prostor misli, ki ne pomirjajo, ampak samo prodajajo po visoki ceni, kar rezultira v odrekanju (najpogosteje sebi). Pisateljica je do svojih »junakov« tu nepopustljiva, neizprosna. Ne olepšuje, ni pokroviteljska, potiska jih v stanja, da se nekako sami znajdejo. In dozorijo. Brez ujčkanja in osladnega pomilovanja.

Dvoliki predpostavljajo dvolične ljudi, ki so po definiciji tisti, ki se v neki situaciji obnašajo na en način, že v drugi situaciji pa se popolnoma drugače, zaradi česar so na koncu neiskreni, celo manipulativni. V svetu znamčenja ves čas ponavljamo pomen avtentičnosti. V pravem pomenu besede. Škoda je, ko se znamka odloči uporabiti različne obraze ali osebnosti, da doseže svoje cilje. Prav je, da je znamka hitro prilagodljiva, glede na nove ali spremenjene okoliščine, prav je pa tudi, da se ne izgubi v filtrih, ki popolnoma spremenijo njen obraz, osebnost, esenco, dušo, barvo, zvok, bistvo … saj nastala neskladnost vodi do izgube zaupanja in pomanjkanja integritete. Odrekanje je visoka cena; vedno pridobitev za nekoga ter izguba za drugega (tisti, ki izgubijo, lahko občutijo razočaranje ali celo izključenost). Zmagovalni občutki pripadnosti so tisti, ko se ljudje znotraj skupnosti avtentično počutijo povezani z drugimi.