Dobre zgodbe se zgodijo spontano

… je moj življenjski moto, ki sem ga kot urednica prenesla in zapisala tudi v sam manifest te revije. Kot zelo iskreno in dobro popotnico: da si v panogi in v našem vsakdanjem poklicnem življenju dovolimo več te iskrene spontanosti. Samo takšni momenti gradijo zadovoljne zgodbe, ki so na koncu mnogo več kot tisti klasični uspeh.

A, da pridemo do tega stanja, je treba začeti pri samih temeljih. Naravnost idealno, da jih osvetlim v luči tokratne osrednje teme. Ko sem nastavljala temelje o paradigmatski umestitvi HRja v svet znamčenja, sem največ premišljevala o Japoncih. Zakaj ima Japonska največ najstarejših podjetij na svetu? Po zbranih podatkih na Japonskem obstaja kar 52.000 podjetij, starejših od 100 let. Pa recimo ta podatek: Kongo Gumi, gradbeno podjetje, ustanovljeno leta 578, je najstarejše dokumentirano podjetje (več kot 1.400 let).

Kako sem se sploh spomnila na Japonsko? Zadnje čase veliko premišljujem tudi o tem, kako se trg samo še drobi in drobi, drug drugemu smo samo še prodajalci, a počasi bo zmanjkalo, ker ti moraš vendarle imeti dovolj velik bazen, skupnost potrošnikov, uporabnikov, fanov, da lahko ploveš dalje. Kje so se izgubila ali se izgubljajo podjetja in znamke, ki na trgu vztrajajo dlje in bolje, vzponom in padcem navkljub? V odnosih.

Od japonskih podjetij se lahko naučimo veliko. Tukaj je nekaj ključnih lekcij: 1. Dolgoročno razmišljanje: japonska podjetja pogosto sprejemajo odločitve z mislijo na prihodnje generacije in odnose, ne le na kratkoročni dobiček. 2. Tradicija in kontinuiteta: Zaposleni v podjetju pogosto ostanejo vse življenje (zvestoba in prenos znanja znotraj organizacije, ki čez noč ne uhaja dalje z odhodom v druga podjetja, sta prednosti). 3. Prilagodljivost, skromnost in potrpežljivost (velja tudi pri spremljanju in uvajanju novih trendov). 4. Večje zlitje z okoljem in lokalno skupnostjo, ki potem postopno lahko raste (tudi regionalno, čezmejno). 5. Negovanje obrti mojstrstva (sleherno podjetje ima neko veščino, po kateri je boljša; tisto piliti in brusiti dalje).

In, če združim filozofijo spontanosti dobrih zgodb z japonsko filozofijo dolgotrajne stabilnosti in tradicije, se to morda zdi paradoksalno, a v resnici se ti dve miselnosti lahko čudovito prepletata. Japonska podjetja ustvarjajo stabilno in predvidljivo okolje, v katerem se lahko spontano zgodijo dobre zgodbe – podobno kot vrt, ki je skrbno urejen, a v njem narava še vedno preseneča. Tradicija in red, posledično sproščenost, ne izključujejo spontanosti, temveč jo omogočajo. Japonska podjetja pogosto cenijo majhne, pristne trenutke, ki se zgodijo naravno – v odnosih, v delu, v vsakdanjih interakcijah. Ko je nekdo mojster svojega poklica, lahko deluje intuitivno in spontano – a ta spontanost temelji na letih discipline.

Sicer pa: spontanost je pogosto rezultat dobre energije med ljudmi. Biti pozoren na takšne energije. Tako bi zaključila.