Janis Varufakis: TEHNOFEVDALIZEM

Iz domače knjižnice Ines Markovčič

Pri snovanju te rubrike sem prvotno razmišljala, kako bom predstavljala aktualne nove prebrane knjige iz marketinga, znamčenja. Pa sem se pri premisleku in zlaganju moje knjižne police nazadnje ustavila, in me je prešinila druga ideja. Mnogokrat se ljudem zgodi, da izide neka knjiga, vsi jo berejo/mo, se o njej pogovarjamo, je trenutni boom ali hit ali must-read, potem pa jo odložimo, in najbrž se tri četrtine ljudi redko zateče nazaj k prebiranju. Že v najstniških letih sem rada hrčkala stvari, ki so se me dotaknile. Sploh prebrane: najljubši strip, roman, pa članki iz Sobotne priloge … To sicer vse ostaja v mojem domačem kraju na nekih kupih, a vendar, ko sem se preselila, sem si hitro spet ustvarila svojo knjižnico. Menim, da že ostali mediji dovolj vestno uresničujejo plemenito vlogo pri recenziranju novih, aktualnih knjig, in ker vsa leta poklicno zorim v ugledni medijski hiši, kjer se določene stvari shranjujejo, podčrtujejo za kdaj drugič, ker vse je pomembno … (celo svojo »službeno knjižnico« imamo) sem se odločila, da to svojo privatno in poklicno prakso nadaljujem na straneh te rubrike. Iz svoje knjižne police bom vsakič potegnila meni ljubo čtivo, ne glede na čas ali (življenjsko) obdobje, v katerem sem ga bolj požirala, žvečila, se vračala, podčrtovala … Izluščila bom en izsek in ga osvetlila v luči filozofije zgodbarjenja in potrošništva. In ne, vse predstavljene knjige se ne bodo nujno vsebinsko in žanrsko nanašale na teorijo marketinga in znamčenja, to pa zato, ker želim odpirati polja interdisciplinarskih premislekov.

Janis Varufakis

TEHNOFEVDALIZEM

Izdala: Mladinska knjiga, 2024

Avtorica razmišljanja: Ines Markovčič

Drži, vse je na tak ali drugačen način prežeto tudi s svojim nasprotjem. Varufakis lucidno vpeljuje hipotezo, da je kapitalizem mrtev in da je njegovo dinamiko zamenjal t. i. tehnofevdalizem. Digitalizacija interneta, ki se danes odstira kot vojna med zahodom in vzhodom (pri čemer so namesto pušk glavno orožje velika ameriška in kitajska tehnološka podjetja), ter finančna kriza leta 2008 sta na novo premešali karte in postavili logiko (ne)uspešnega delovanja. Trgi in dobički so sekundarni, prav tako avtonomni roboti in Zuckerbergov »zamišljeni metaverzum«, ključen je in bo »oblakovni kapital«, ki vzpostavlja novo razredno delitev: lastniki oblakovnega kapitala in vsi ostali tlačani, ki s svojim neplačanim delom (poleg plačanega) prispevajo k moči in bogastvu teh lastnikov.

Knjiga se bere kot super introjekcija in revizija obstoječega, preteklega in kmalu prihodnjega stanja. Bralec ali bralka lahko osveži nekatere temeljne teze marksizma, ki se v praksi potrjujejo še danes, ali ponovi abecedo nekaterih brezčasnih zapovedi ekonomije ter razvojnih etap zgodovine.

V tej dihotomiji življenja pa se ta logika niti več ne zdi tako strašna in usodna, kot se zarisuje na prvi vtis, prej prikupno zmedena. Fascinanten je tudi odtis svetovno uveljavljenega ekonomista in nekdanjega grškega finančnega ministra, ko v ospredje postavi konotacijo doživljanja našega življenja. Nikoli ne gre pozabiti na to. Varufakis se ob tem ganljivo razgali, ko bralca popelje skozi svoje otroštvo in oriše ključne momente spoznavanja in doživljanja sveta, ki so kasneje soprispevali k njegovi osebni in intelektualni rasti. In ravno zaradi te domišljije, tega doživljanja je kasneje v življenju pričel puščate odtise, ki se dotaknejo, pritegnejo pozornost, prispevajo k nadaljnjemu razvoju nekoga ali nečesa, skupnega kolektivnega. Brez domišljije in doživljanja res ne gre.

Domišljija ostaja čisti pogon v gibanju.

So kovine in tehnologija enako razgibane? Katero preprosto vprašanje, ki je bilo preprosto zgolj na videz, je leta 1993 Varufakisu zastavil njegov oče in je ključno vplivalo na Varufakisov moment perspektivovstva družbenega sveta? Kdo je edini levičar, ki ni razumel, zakaj je vzdevek »železna lady« za Margaret Thatcher nekako zaničljiv? Kaj je delo v nasprotju z milom, krompirjem ali iPhonom? Ali kapitalizem dolguje svoj dobiček nesposobnosti? Zakaj so bili ekonomisti podobni oblikovalcem vesoljskih plovil, ki se pogubno zanašajo na Evklida, ne na Einsteina? Kako je lahko Varufakis liberalni marksist? Zakaj se zlato samo sveti, kot kovina pa v resnici ni nič posebnega (če se res kot vedoželjni fizik prebiješ skozi eksperimente različnih kovin)? Da se prebijemo skozi vse te odgovore, seveda priporočam najprej v branje njegovo knjigo. Za kost pa naj vržem letnico 1966, ko se je z razglasom Komunistične partije Kitajske pričela velika proletarska kulturna revolucija na Kitajskem. Rock skupina The Doors pa je izdala svoj prvi album. Ne, Varufakis te revolucije ne omenja. Niti je ne bi potreboval, to je zgolj recenzentski vrivek, ki se lahko posrečeno zloži v njegovo poanto v zastavljeni hipotezi. Doorsi pa so recenzentski subjektivni vrivek kot poklon nekaterim tezam v besedilh pesmi skupine the Doors, ki so dala misliti v določenem časovnem momentu in izvrstno sovpadajo z Varufakisovim razvetljenjem, prav tak v nekem časovnem momentu.

Torej, davnega in usodnega leta 1966 je Varufakis spoznaval čudesa železa. Da, eksperimenti z železovo rudo so odpirali dognanja o »čarovniku snovi«. Historični materializem oz. železova magija je utirala pot vseh bodočih hitrih tehnoloških inovacij, ki niso le vplivali na razvoj orodij in procesov skozi rabo, ampak so temeljno ukrojili tudi človekovo dušo. Preizkušale so se vrline, potrpežljivost, vrednote … Varufakisov oče, ki ga Varufakis v tem delu pogosto omenja, je hotel pri tem verjeti, da ljudje lahko postanemo gospodarji svoje tehnologije, in ne obratno. Oziroma, Varufakis tu na zakonitostih delovanja svetlobe ponudi tezo o binarnem nasprotju: »Če ima lahko svetloba dve nasprotujoči si naravi … potem so lahko tudi kaljeno železo, parni stroji in omreženi računalniki obenem osvoboditelji in zasužnjevalci. Vsi skupaj moramo odločiti, kaj od tega bomo. In tukaj nastopi politika.«

V življenju vselej zmaga ljubezen. In izkustvena narava do dela. Ko izbiramo in bijemo bitke, je ključno, da avtentična izkustvena plat ne usahne. Sicer se vrtimo v krogu bolezni in strupenih odnosov, ki nimajo smisla. Drži, delodajalci so podobni kupcem; vedno lahko kupijo zgolj in samo delo, »arhitektov trenutek dognanj«, »natakarjev spontan smehljaj«, »učiteljeva ganjenost« ipd. pa so vse tiste dodane vrednosti, ki peljejo motor in štejejo. Zakaj nekateri projekti propadejo? Četudi so še tako dobro in ekonomsko zastavljeni. Škoda je, da nekaj, kar ne moremo storiti kot ljudje, storimo s pomočjo denarja. Ker se vmes izgubi ves čar domišljije, ki drži vznemirjenje in zadovoljstvo. Če se referiramo na Komunistični manifest: denar je vendarle odtujena lastnost človeka. In dodamo: domišljija pa ne; ostaja avtentična, kreativna, pravljična, večna, vznemirljiva, čista esenca, čisti »drive«, čisti »emotion« v »motion«.